Katja Konvalinka in Peggy Forma, sopranistki, sta v ponedeljek 21. novembra 2011 skupaj z Marino in na njeno pobudo oblikovali večer samospevov Clare Wieck-Schumann in Roberta Schumanna ter duete Mendessohna, Schumanna in Brahmsa. Marko Šetinc je za Glasbeni utrip na programu Ars RTV Slovenije takole ocenil koncert:

Recital v organizaciji Glasbene matice z naslovom Clara in Robert: večno hrepenenje, na katerem sta se v spremstvu pianistke Marine Horak predstavili Katja Konvalinka in Peggy Forma, je zaznamovala glasba Roberta In Clare Schumann. Njuni ljubezensko navdahnjeni glasbi so se pridružili tudi samospevi Felixa Mendelssohna in pa Johannesa Brahmsa, ki sta jih sopranisti zapeli v duetu.
Katja Konvalinka in Peggy Forma sta umetnici nekoliko različnih, vendar komplementarnih si izpovednih izhodišč. Obe glasbeno umetniškost črpata iz notranje doživetosti in subtilne ženstvenosti, vendar pa se v prikazovanju vsebine naslanjata na skoraj nasprotna si pola. Ne v smislu dionizično-apolinične polarizacije; umetnost od človeka zahteva oba pola, čustveno ponotranjeno in intelektualno-analitično, je pa koncert v Rdeči dvorani Mestne hiše v misli poslušalcev vseeno priklical nekatere dvojnosti; ekspresija in impresija, glasovna razbohotenost in umirjenost, odrska vživetost in zadržanost.
Katja Konvalinka je zagotovo predstavljala prvi del te dvojine. Že v uvodnih samospevih Felixa Mendelssohna, ki sta jih sopranistki predstavili skupaj, je delovala bolj sproščeno in izrazno samozavestno ter nasploh suverenejše, zato je bil nastop Peggy Forma, vsaj na začetku nekoliko zasenčen. Vendar ne zaradi njenih glasovnih spodobnosti in umetniške prezentacije besedila, saj pevka nasploh poseduje lepo izdelan in kultiviran glas, natančno dikcijo ter smisel za podajanje vsebine. V ospredje se je postavljala predvsem značajska raznolikost sopranistk, ki se je pa izkazovala tudi v samih izvedbah samospevov in občinstvu ponudila dve neenaki interpretacijski izhodišči. Katja Konvalinka je izvedbe bogatila s samozavestno odrsko prezenco in lahkotnostjo podajanja vsebine, medtem ko je Peggy Forma, glasovno vsekakor izvrstna, interpretativno nekoliko zaostajala. Vseeno je v drugem delu koncerta prikazala samozavestnejši in bolj izdelan pevski izraz, ki pa je še vedno ostajal v domeni nekoliko zadržane dramaturgije. Zdi se, da se je prav zares razživela šele v zadnjem duetu, v samospevu Sestri Johannesa Brahmsova, kjer je prikazala več živosti in tudi koketne spogledljivosti, zopet pa je izvajalsko krmilo vodila Katja Konvalinka, ki je, kot pri interpretaciji Schumannovih samospevov, pokazala vsaj za odtenek več dramaturške in glasovne prožnosti.
Izjemna vpetost klavirja v Schumannovem glasbenem izrazu se kaže tudi v tem, da v njegovih samospevih klavir ni le spremljevalec, ki bi podajal glasbeno ozadje vokalu, ampak kar se da enakovredno nastopa pri podajanju vsebine pesmi. Seveda to ne pomeni, da bi v glasbi Mendelssohna in Brahmsa, še manj pa v tenkočutni liriki Clare Schumann klavir imel kaj manjšo vlogo. Pianistka Marina Horak je nadvse premišljeno in v značajskih okvirih obeh sopranistk ter posameznih samospevov podajala prozorne, vendar oprijemljive nianse klavirskega zvena ter prepričljive glasbeno dramaturške poudarke.
Gledano v celoti je koncert Katje Konvalinke, Peggy Forma in Marine Horak uspel, tako interpretativno kot vsebinsko. Zasnova celega koncerta, z osrediščenjem na samospeve Clare in Roberta Schumanna, resda ni nudila stilne širine, je pa zato koncert prikazal strnjen in poglobljen prerez samospeva devetnajstega stoletja. Takšne tematske zasnove so pravzaprav kar dobrodošle, saj zares poglobljeno osvetlijo to žlahtno zvrst.