Po vrnitvi iz Hong Konga me je v pošti čakala kritika s koncerta v Feuchtwangenu:

Mednarodni Klavirski festival Feuchtwangen

Poetična suverenost

Marina Horak z deli Debussyja in Francka

Jubilejni blišč lebdi nad Klavirskim festivalom v Feuchtwangenu, vsaj nekoliko. Kot jubilej namreč mora veljati, da profesor Peter Feuchtwanger v tem letu že petindvajsetič vodi mojstrski tečaj v mestu Feuchtwangen, za tri leta mlajšega klavirskega festivala pa si brez mojstrskega tečaja ne bi mogli zamisliti, sploh ga ne bi bilo brez Petra Feuchtwangerja in njegovih učencev.

Koncertni ciklus in mojstrski tečaj spadata skupaj. Lepo, da - tej priliki  primerno - tudi klavir v mestni dvorani Kasten zveni tako dobro kot že dolgo ne. Marina Horak ga je predstavila na otvoritvenem koncertu s programom, ki je vlival spoštovanje.

Po prenovi ima klavir v vseh legah bolj poln in barvit ton kot v prejšnjih letih. Marina Horak se je samoumevno predstavila kot pianistka, ki občutljivo sledi individualnim zmožnostim instrumenta in pri tem nikdar ne žrtvuje lepega tona. Klavirja ni silila preko meja zmogljivosti, niti tam, kjer bi glasba to upravičila. Igrala je z njim, se z njim poigravala, nežno, prijazno kot z mačkico. In klavir je zapredel.

Slovenska pianistka je svoj program poimenovala »Fascinacija Pariza«. Ob osrednja dela Clauda Debussyja in Cesarja Francka je postavila glasbo slovenskih skladateljev, za katere je Pariz bil pomemben: zanimivo sonato Lucijana M. Škerjanca, v kateri še zaslutimo odzven Debussyjevega vpliva, ter šest salonsko-nedolžnih karakterističnih skladb Jurija Mihevca. Slednje je Marina Horak filigransko izdelala s tako nobleso, da smo jih doživeli kot prijetno drugačno barvo v sicer zelo zahtevnem programu, katerega tehnične probleme je Marina Horak mojstrsko obvladala s poetično suverenostjo. Dobro je zadela slavnostno orgelsko vzdušje Franckovega »Preludija, korala in fuge«, s zasičenimi basi in polnim tonom. Uročilo nas je, kako je v snop povezala energije v fugi.

Z Debussyjevimi »Estampes« je risala fine razpoloženjske slike od svetlečih nočnih vzdušij do sivo deževnih mrmranj, na katere je postavljala tone kot kaplje svetlobe. Mehko zasenčene barve in skrivnostne plati je nato odlično izsledila tudi v izboru preludijev (med drugim »Ce qu'a vu le vent d'ouest«, »La terrasse des audiences du clair de lune« in »Feux d'artifice«). Neobičajno intenzivna pa je predvsem bila svetu odmaknjena interpretacija »Stopinje v snegu«.

Fränkische Landeszeitung, Westmittelfranken, 12. April 2012 (Thomas Wirth)